Normiranci

Dejstva:

• za dejanske prihodke in normirane odhodke, torej pavšal, se lahko odloči davčni zavezanec, ki ne preseže 50.000 EUR prihodkov,
• priznajo se dejanski prihodki in 70 % normirani stroški, v katerih so plačani prispevki za socialno varnost zajeti,
• davčno leto je koledarsko leto,
• velja obdavčitev po fakturirani realizaciji,
• pavšalist – normiranec nima olajšav in mu pri ugotavljanju davčne osnove za dohodnino niso priznani plačani prispevki za socialno varnost,
• davčni zavezanec ne more ugotoviti davčne izgube
• uvaja se cedularna obdavčitev (obdavčitev je samo enkratna, ni več vključitve v informativni izračun dohodnine na letnem nivoju),
• velja fiksna stopnja obdavčitve v višini 20 % od 30 % davčne osnove,
• na davčnem zavezancu je dokazno breme o izpolnjevanju pogojev,
• davčni zavezanec priglasi tak način obdavčitve,
• davčni zavezanec sam plačuje predhodne akontacije (razbremenitev plačnikov davka za davčni odtegljaj),
• davčni zavezanec ugotovi dohodnino kot končni davek v davčnem obračunu od dohodka iz dejavnosti, katerega izračun je v obrazcu pod rimsko VI.

Za vse fizične osebe, ki opravljajo dejavnost na podlagi dejanskih prihodkov in normiranih odhodkov, velja, da svoje prihodke in odhodke pri ugotavljanju davčne osnove upoštevajo ob njihovem nastanku (t. i. fakturirana realizacija). V skladu z drugim odstavkom 49. člena ZDoh‑2 se je spremenila tudi določba o priznavanju prihodkov in odhodkov tako, da se prihodki in odhodki pri prehodih med ugotavljanjem davčne osnove na podlagi dejanskih prihodkov in odhodkov ter ugotavljanjem davčne osnove na podlagi dejanskih prihodkov in normiranih odhodkov upoštevajo na način, da ne pride do njihovega neupoštevanja ali dvakratnega upoštevanja. Zato so v izračunu davčne osnove tudi pri normirancih upoštevani popravki tako na stani prihodkov kot odhodkov.

S spremembo prvega odstavka 59. člena ZDoh‑2 se določa nova višina normiranih odhodkov v višini 70 %. Z novim 135.a členom ZDoh‑2 se določa davčna stopnja, po kateri se obračunava davek od dohodka iz dejavnosti, ki se ne všteva v letno davčno osnovo, in sicer v višini 20 %.

Za določanje višine davčne osnove se uporabljajo določbe poglavja dohodka iz dejavnosti.

Tako ZDoh‑2 uvaja različno obravnavo dohodkov iz dejavnosti. Davčni zavezanci bodo različno davčno obravnavani, saj bodo davčni zavezanci, ki bodo ugotavljali davčno osnovo na podlagi dejanskih prihodkov in odhodkov, obdavčeni sintetično (dohodki se bodo všteli v letno osnovo in bodo vplivali na izračun dohodnine na letni ravni), medtem ko zavezancem, ki bodo priglasil normirane odhodke, dohodki ne bodo vplivali na izračun letne dohodnine, saj bodo obdavčeni cedularno.

Opozoriti moramo še na izračun in plačilo dohodnine od dohodka iz dejavnosti.

Z novim 135.b členom se določata izračun in plačilo dohodnine od dohodka iz dejavnosti, ki se ne všteva v letno davčno osnovo. Določeno je, da se izračun dohodnine od dohodka iz dejavnosti, ki se ne všteva v letno davčno osnovo, torej dohodek iz dejavnosti fizične osebe, ki davčno osnovo ugotavlja z upoštevanjem normiranih odhodkov, opravi z davčnim obračunom na letni ravni, ki ga opravi zavezanec sam.

S tem se spreminja dosedanji način izračunavanja davčne osnove za fizične osebe, ki opravljajo dejavnost in svojo davčno osnovo ugotavljajo z upoštevanjem dejanskih prihodkov in normiranih odhodkov, v skladu s katerim se je izračun akontacije dohodnine opravil na podlagi obračuna davčnega odtegljaja, ki ga je opravil plačnik davka, ali pa na podlagi odločbe davčnega organa, ki je bila izdana na podlagi napovedi davčnega zavezanca.

Med letom se bo plačevala tudi akontacija dohodnine od tega dohodka, kamor se bosta štela med letom plačana akontacija dohodnine od tega dohodka, ugotovljena v skladu z novim 135.c členom, in davčni odtegljaj iz 68. člena zakona, kot je to urejeno v drugem odstavku novega 135.b člena, kot plačani akontaciji, ki se bosta z davčnim obračunom, ob ugotovljeni davčni osnovi v davčnem obračunu, štela kot akontaciji dohodnine in kot končni davek za davčno obdobje, ki je enako koledarskemu letu.

ZDoh‑2 določa poračune med letom plačane akontacije dohodnine od tega dohodka z zneskom obračunane dohodnine od tega dohodka na letni ravni, in sicer tako, da zavezanec doplača razliko dohodnine, če je znesek obračunane dohodnine na letni ravni večji od zneska med letom plačane akontacije dohodnine. Če pa je znesek obračunane dohodnine na letni ravni manjši od zneska med letom plačane akontacije dohodnine, se zavezancu razlika dohodnine vrne.

Roki in načini morebitnih vračil in doplačil dohodnine se urejajo z zakonom, ki ureja davčni postopek in so enaki, kot se to določa za davčne zavezance (D), ki opravljajo dejavnost.

Izračun in plačilo akontacije dohodnine od dohodka iz dejavnosti

Z novim 135.c členom se določata izračun in plačilo akontacije dohodnine od dohodka iz dejavnosti, ki se ne všteva v letno davčno osnovo, razen akontacija, ki se plačuje na podlagi davčnega odtegljaja iz 68. člena zakona (davčni odtegljaj po ZDDPO‑2).

Akontacija dohodnine od dohodka iz dejavnosti, ki se ne všteva v letno davčno osnovo, torej od tistega dohodka iz dejavnosti fizične osebe, ki svojo davčno osnovo ugotavlja z upoštevanjem normiranih odhodkov, se bo po novem za davčno leto določila v višini dohodnine od dohodka iz dejavnosti, ki se ne všteva v letno davčno osnovo, po zadnjem obračunu od dohodka iz dejavnosti.

Na ta način se bo akontacija dohodnine določala na enak način, kot se določa predhodna akontacija dohodnine od dohodka iz dejavnosti fizične osebe, ki svojo davčno osnovo ugotavlja z upoštevanjem dejanskih prihodkov in odhodkov.

Obdobje izračuna (306. člen ZDavP‑2)

S spremenjenim 306. členom ZDavP‑2 je določeno, da se za obdobje izračuna dohodnine smiselno uporabljajo določbe 296. člena tega zakona. Tako se pri zavezancih, ki ugotavljajo davčno osnovo z upoštevanjem dejanskih prihodkov in normiranih odhodkov, kot obdobje izračuna dohodnine določa koledarsko davčno leto, torej smiselno enako kot obdobje izračuna akontacije dohodnine od dohodkov fizičnih oseb, ki ugotavljajo svojo davčno osnovo z upoštevanjem dejanskih prihodkov in odhodkov.

Predlaganje davčnega obračuna (307. člen ZDavP‑2)

Za zavezance, ki ugotavljajo davčno osnovo na podlagi dejanskih prihodkov in normiranih odhodkov, se ravno tako predpisuje smiselna uporaba določb, ki urejajo način predlaganja obračuna za fizične osebe, ki opravljajo dejavnost in svojo davčno osnovo ugotavljajo na podlagi dejanskih prihodkov in odhodkov, torej bodo davčni zavezanci davčni obračun predložili davčnemu organu najkasneje do 31. marca tekočega leta za preteklo leto.

Izračun dohodnine od dohodka iz dejavnosti (normiranci - N)

Drugi del (zaporedna VI) pa je namenjena izračunu in ugotavljanju davčne osnove za davčno leto in določitvi dohodnine za davčne zavezance, ki ugotavljajo davčno osnovo po dejanskih prihodkih in normiranih odhodkih.

Obrazec je namenjen ugotavljanju davčno priznanih:

• Prihodkov (popravek prihodkov – zmanjšanja in povečanja),
• Odhodkov (v višini 70 % priznanih davčnih prihodkov),
• Sprememb davčne osnove zaradi sprememb računovodskih usmeritev, napak in prevrednotenj,
• Povečanj davčne osnove za predhodno uveljavljene davčne olajšave ali zaradi predhodno davčno priznanih odhodkov iz oslabitev terjatev,
• Davčnih osnov,
• Osnov za dohodnino,
• Davčnih obveznosti,
• Osnov za določitev predhodne akontacije za naslednje davčno obdobje.

Ugotavljanje davčno priznanih prihodkov in odhodkov izhaja iz zneskov, izkazanih v izkazu poslovnega izida po določilih Slovenskih računovodskih standardov (SRS 2006 in spremembe).

Posebna davčna obravnava prihodkov in odhodkov je upoštevana tako, da se prihodki in odhodki, ugotovljeni po SRS, povečujejo ali zmanjšujejo na raven davčno priznanih.

Za ugotovitev davčne osnove za dohodek iz dejavnosti veljajo tudi določila ZDDPO‑2, ki posebej določajo ugotavljanje davčne osnove pri spremembah računovodskih usmeritev in popravkih napak v 14. členu in vpliv prevrednotenj na višje vrednosti na davčno osnovo v 15. členu. V davčnem obračunu je poseben del namenjen prikazu posameznih sprememb, ki povečujejo ali zmanjšujejo davčno osnovo (zaporedna številka 11.1 do 11.3).

Davčna obravnava razlik

Posebna davčna obravnava je predpisana za vse razlike, za katere se preračuna preneseni poslovni izid ali druge sestavine kapitala. Taka posebna obravnava je potrebna, saj razlike niso vključene med prihodke in odhodke v izkazu poslovnega izida, temveč samo v bilanco stanja. Zato je treba prihodke in odhodke iz razlik zaradi sprememb računovodskih usmeritev in popravkov napak, ki niso vključeni v izkaz poslovnega izida, posebej vključiti v davčni obračun.

Za ugotavljanje davčnih prihodkov in odhodkov za dohodke iz dejavnosti veljajo določila ZDDPO‑2. Tako je v obrazcu davčnega obračuna zaporedna številka 11 namenjena izkazovanju tako razlik, nastalih kot posledica prostovoljnih sprememb računovodskih usmeritev, popravkov napak in prevrednotenj kot tudi razlik zaradi obveznih sprememb računovodskih usmeritev.

Osnovne vrstice davčnega obračuna

1. Prihodki po SRS
2. Zmanjšanje prihodkov
3. Povečanje prihodkov
4. Davčno priznani prihodki (1 − 2 + 3)
5. **********
6. **********
7. **********
8. Davčno priznani odhodki (4 × 0,7)
9. Pozitivna razlika (4 − 8) – dobiček
10. **************
11. Spremembe računovodskih usmeritev, popravki napak, prevrednotenja (11.1. + 11.3.) × 1–0,7) ali 30 % ugotovljenih prihodkov pod zaporedno št. 1
12. Povečanje davčne osnove zaradi neizpolnjevanja pogojev pri davčnih olajšavah
13. Davčna osnova (9 + 11 + 12)
14. *************
15. *************
16. Osnova za izračun dohodnine (13)
17. ***************
18. ***************
19. ***************
20. Dohodnina (16 × davčna stopnja)
21. Odbitek tujega davka
22. Povečanje davka zaradi spremembe odbitka tujega davka
23. Davčna obveznost (20 − 21 +22)
24. Zmanjšanje davčne obveznosti za plačani znesek odtegnjenega davka (odtegnjeni davčni odtegljaj)
25. Obračunana akontacija dohodnine od dohodka iz dejavnosti
26. Obveznost za doplačilo akontacije (23 − 24 − 25), če je > 0
27. Preveč obračunana predhodna akontacija (23 − 24 − 25) < od 0
28. Osnova za določitev akontacije
29. Akontacija dohodnine (28 × davčna stopnja)
30. Obračunski mesečni obrok akontacije ali predhodne akontacije
31. Obračunski trimesečni obrok akontacije ali predhodne akontacije

Vsekakor lahko ugotovimo, da izračun upošteva popravke (tako zmanjšanja kot povečanja prihodkov), kot so določeni za davčne zavezance, ki ugotavljajo davčno osnovo na podlagi dejanskih prihodkov kot odhodkov.

Same posamezne postavke v obrazcu izračuna zahtevajo nekaj razlag.

Vir: Verlag Dashöfer Simona Štravs