Po določilih Splošne deklaracije za človekove pravice, ima vsakdo pravico do izobraževanja. Izobraževanje mora biti usmerjeno k polnemu razvoju človekove osebnosti in utrjevanju človekovih pravic in temeljnih svoboščin.

EU svoj strateški razvoj gradi na znanju. Najpomembnejša sta znanje za trajnostni in okolju prijazen razvoj in večja zaposlenost z novimi in kvalitetnejšimi delovnimi mesti. Države članice so dolžne investirati v človeški kapital z boljšo izobrazbo, spretnostmi in znanji, s poudarkom na vseživljenjskem učenju, ki delavcem olajša menjavo delovnih mest, omogoča tudi večjo mobilnost.

Tudi Ustava RS obravnava pravico do izobraževanja, kot temeljno človekovo pravico in svoboščino.

Z namenom ohranitve oziroma širitve sposobnosti za opravljanje dela po pogodbi o zaposlitvi, ima delavec pravico in dolžnost do stalnega izobraževanja, izpopolnjevanja in usposabljanja, ki jo uresničuje v okviru delovnega razmerja in v skladu s potrebami delovnega procesa. Vendar, izobraževanje delavcev ni usmerjeno samo v interesu delodajalca in za potrebe delovnega procesa, temveč tudi v interesu delavca in njegovih potreb po ohranitvi in izboljševanju njegovih zaposlitvenih zmožnosti, po stalnem prilagajanju sodobnim tehnološkim spremembam ter k njegovemu socialnemu in kulturnemu razvoju.

Delodajalec je dolžan zagotoviti delavcu izobraževanje, izpopolnjevanje in usposabljanje, če tako zahtevajo potrebe delovnega procesa ali če se je z izobraževanjem, izpopolnjevanjem ali usposabljanjem možno izogniti odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti ali poslovnega razloga. V skladu s potrebami izobraževanja, izpopolnjevanja in usposabljanja delavcev ima delodajalec pravico delavca napotiti na izobraževanje, izpopolnjevanje in usposabljanje. Delavec pa ima pravico, da sam kandidira.

Izobraževanje, usposabljanje, izpopolnjevanje

ZDR določa vse tri pojme: izobraževanje, izpopolnjevanje in usposabljanje. Ko se oseba izobražuje po programih verificiranih institucij izobraževanja, na podlagi katerih pridobi javno veljavno izobrazbo, takrat gre za izobraževanje. Te oblike izobraževanja so določene z zakoni in po končanem izobraževanju se pridobi potrdilo, ki je javna listina.

Ko oseba pridobiva dodatna znanja na seminarjih in drugih programih dodatnega izpopolnjevanja, takrat gre za izpopolnjevanje.

Ko se oseba usposablja za določeno delo praviloma na enaki stopnji poklicne in strokovne izobrazbe, takrat gre za usposabljanje.

Usposabljanje je lahko poklicno, strokovno, usposabljanje za delo, usposabljanje invalidov in drugo.

Izpopolnjevanje in usposabljanje ni nujno vezano na verificiran program izobraževanja, temveč za dejansko usposabljanje osebe za opravljanje določenega dela.

ZDR

Zakon o delovnih razmerjih pravice in obveznosti delavcev iz izobraževanja, razen pravice do odsotnosti z dela, konkretneje ne določa, zato napotuje na urejanje medsebojnih pravic in obveznosti s kolektivnimi pogodbami, ki obvezujejo delodajalca oziroma na urejanje teh pravic s pogodbo o izobraževanju.

Obseg pravic in obveznosti

Vsekakor obseg medsebojnih pravic in obveznosti iz izobraževanja je odvisen od tega, ali izobraževanje poteka v interesu delodajalčevega interesa v skladu s potrebami delovnega procesa, ali v interesu delavca. Tako je pravica do odsotnosti z dela lahko plačana ali neplačana.

Ne glede na to, ali se delavec izobražuje, izpopolnjuje ali usposablja v interesu delodajalca ali v lastnem interesu, ima pravico do odsotnosti z dela zaradi priprave oziroma opravljanja izpitov. Pravica do odsotnosti z dela je lahko podrobneje določena s kolektivno pogodbo, pogodbo o zaposlitvi ali pogodbo o izobraževanju, vendar če ni, potem ima delavec pravico do odsotnosti z dela ob dnevih, ko prvič opravlja izpite.

Dan izpita

Kot dan izpita se šteje tudi tisti dan, ko je vsebina izpita zagovor magistrske naloge ali doktorske disertacije.

Obseg pravice do opravičene odsotnosti z dela ter pravice do nadomestila plače za čas odsotnosti z dela zaradi izobraževanja se lahko dogovori različno, odvisno od tega, v čigavem interesu poteka izobraževanje ter od vrste in dolžine izobraževanja.

Na podlagi 173. člena ZDR, je delodajalec dolžan plačati delavcu nadomestilo plače za čas delavčeve odsotnosti z dela zaradi izobraževanja, izpopolnjevanja in usposabljanja v primerih delodajalčeve napotitve ob dnevih, ko prvič opravlja izpite.

Ne glede na to, ali se delavec izobražuje, izpopolnjuje ali usposablja v interesu delodajalca ali v lastnem interesu ima pravico biti odsoten, najmanj ob dnevih, ko prvič opravlja izpite, s tem, da nima pravice do plačane odsotnosti, če se izobražuje v lastnem interesu.

Evropska socialna listina

Evropska socialna listina določa, naj se čas, ki ga delavec porabi za dodatno usposabljanje na zahtevo delodajalca, všteva v delovni čas, torej delavec ima vse pravice, kot če bi delal in ta čas se mu všteva v delovno oziroma zavarovalno dobo.

Čeprav ZDR deli izobraževanje v interesu delodajalca in delavca, je izobraževanje lahko tudi v interesu obeh, tako delavca, kot tudi delodajalca, za kar se lahko delavec in delodajalec lahko dogovorita posebej glede pravic in obveznosti, glede plačila stroškov, odsotnosti z dela, vštevanja izobraževanja v delovni čas in drugo.

Če delavec neutemeljeno odkloni izobraževanje, na katerega ga je delodajalec napotil, lahko zanj nastanejo posledice, kot je disciplinska odgovornost ali redne in izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

Vendar, vsake napotitve delodajalca na izobraževanje, izpopolnjevanje in usposabljanje, ne gre obravnavati kot krivdno ravnanje oziroma kršitev delavčevih delovnih obveznosti, posebej v primeru, da taka napotitev ni pogoj za ohranitev zaposlitve ali potreb delovnega procesa.

Tudi delodajalčeva dolžnost, da zagotovi delavcu izobraževanje, izpopolnjevanje in usposabljanje se mora presojati v vsakem primeru posebej, zlasti v primeru malega delodajalca in predvsem odvisno od vrste in trajanja izobraževanja, izpopolnjevanja in usposabljanja ter stroškov povezanih s tem.

Javni uslužbenci

Javni uslužbenci imajo pravico do kandidiranja za napotitev na izobraževanje za pridobitev dodatne izobrazbe v interesu delodajalca in sicer v primeru potreb delodajalca, zaradi spremembe predpisov in drugo, sicer pa javni uslužbenci imajo pravico in so dolžni se usposabljati na delovnem mestu in izpopolnjevati pridobljena strokovna znanja po programu in napotitvi nadrejenega.

Čeprav se delavec in delodajalec lahko o medsebojnih razmerjih v zvezi z izobraževanjem lahko dogovorita v pogodbi o zaposlitvi, se medsebojna razmerja v zvezi z izobraževanjem lahko uredijo s posebno pogodbo o izobraževanju. ZDR ne določa obvezne sestavine pogodbe o izobraževanju, zato po določilih OZ, se za sklenitev pogodbe ne zahteva nikakršna oblika, torej tudi ustni dogovor med delodajalcem in delavec bi moral biti upoštevan. Vendar, pri ustni pogodbi lahko nastopijo problemi pri dokazovanju o tem, kaj sta se stranki dogovorili, v primeru nesporazuma pri njenem izvajanju, zato je smiselno skleniti pisno pogodbo o izobraževanju.

Pogodba mora vsebovati vse bistvene sestavine, kot so: obseg delovnega časa, nadomestilo plače, dopust za izobraževanje, šolnino, kotizacijo, pravice in dolžnosti in druge.

Ključni elementi davčnih posledic

  • 1. Davčne posledice pri delojemalcu

Skladno s prvim odstavkom 39. člena ZDoh-2 je boniteta je vsaka ugodnost v obliki proizvoda, storitve ali druge ugodnosti v naravi, ki jo delojemalcu ali njegovemu družinskemu članu zagotovi delodajalec ali druga oseba v zvezi z zaposlitvijo. Ne glede na navedeno pa je treba upoštevati tudi 3. točko drugega odstavka 39. člena ZDoh-2, ki v nadaljevanju določa, da se za boniteto ne šteje plačilo delodajalca za dopolnilno izobraževanje in usposabljanje delojemalcev, ki je v zvezi s poslovanjem delodajalca.

Pri presojanju, ali gre v posameznem primeru dopolnilno izobraževanje in usposabljanje delojemalcev, ki je v zvezi s poslovanjem delodajalca in se takšna plačila delodajalca posledično ne štejejo kot boniteta, je treba upoštevati predvsem:

  1. vsebino pogodbe o izobraževanju, sklenjene med delodajalcem in delojemalcem (pomembno je, da iz takšne pogodbe izhaja vsaj, da:
  • je pridobitev novega znanja delojemalca povezana s poslovanjem podjetja oziroma je to v interesu delovnega procesa podjetja
  • ima delojemalec možnost za napredovanje na delovnem mestu ali pridobitev novega delovnega mesta po pridobljeni višji stopnji izobrazbe oziroma po pridobljeni usposobljenosti in
  • se s podpisom takšne pogodbe delojemalec zaveže, da bo z delodajalcem ostal v delovnem razmerju še določeno obdobje po končanem izobraževanju, oziroma, da mu bo v nasprotnem primeru povrnil stroške šolanja.
  1. določila kolektivnih pogodb,
  2. določila pogodbe o zaposlitvi in drugih splošnih aktov delodajalca (npr. akt o sistematizaciji delovnih mest, opis dela delovnih mest, kadrovski načrt, morebitni poslovni načrt o razširitvi dejavnosti v novo področje).

V kolikor se plačilo za izobraževanje na podlagi zgoraj navedenega obravnava kot boniteta, se delojemalcu za takšen znesek poveča davčna osnova za plačilo dohodnine.

  • 2. Davčne posledice pri delodajalcu

Skladno s prvim odstavkom 35. člena ZDDPO-2 se plače, druga izplačila v zvezi z zaposlitvijo, ter nadomestila plače za čas odsotnosti z dela zaradi izrabe letnega dopusta in zaradi drugih odsotnosti z dela delavcev se priznajo kot odhodek v obračunanem znesku. Tretji odstavek istega člena tega zakona v nadaljevanju določa, da se kot druga izplačila v zvezi z zaposlitvijo štejejo tudi stroški bonitet, ki so obdavčeni po zakonu, ki ureja dohodnino.

Na podlagi navedenega je torej strošek, ki delojemalcu nastane v zvezi z izobraževanjem oziroma usposabljanjem delojemalca, lahko davčno priznan. Pomembno je, da se račun za izobraževanje oziroma usposabljanje glasi na delojemalca. Poleg navedenega je treba upoštevati tudi SRS, zlasti SRS 14.10, ki določa, da se storitve priznavajo na podlagi listin, ki dokazujejo, da so storitve praviloma povezane z nastalimi gospodarskimi koristmi.

  • 3. Morebitne DDV implikacije

Storitve izobraževanja , poklicnega usposabljanja in prekvalificiranja so praviloma oproščene plačila DDV, če so opravljene v okviru dejavnosti, ki so v javnem interesu (izvaja jih oseba javnega prava oziroma druga oseba, če so izpolnjeni določeni pogoji. V kolikor delojemalec prejme račun za izobraževanje, kjer je pravilno obračunan DDV (pogoji za oprostitev niso bili izpolnjeni), je treba v zvezi z uveljavljanje odbitka upoštevati 15. člen ZDDV-1.

V skladu z b. točko navedeno določbe ZDDV-1 se tako za opravljanje storitev za plačilo med drugim šteje tudi opravljanje storitev, ki jih davčni zavezanec opravi brezplačno za namene njegovih zaposlenih ali za druge namene kot za namene opravljanja njegove dejavnosti. V primeru, da se stroški izobraževanja obravnavajo kot boniteta v skladu z ZDoh-2, je delodajalec (ob predpostavki, da je identificiran za namene DDV) ob nudenju takšne ugodnosti svojemu delojemalcu, dolžan obračunati DDV.