Obdavčitev uporabe službenega vozila v zasebne namene z vidika Zakona o dohodnini

     Uporaba službenega vozila v zasebne namene zaposlenega predstavlja ugodnost (boniteto), ki je urejena v 39. in 43. členu Zakona o dohodnini (ZDoh-2). Boniteta je vsaka ugodnost v obliki proizvoda, storitve ali druge ugodnosti v naravi, ki jo delojemalcu ali njegovemu družinskemu članu zagotovi delodajalec ali druga oseba v zvezi z zaposlitvijo.

 

Če delodajalec zagotovi delojemalcu osebno motorno vozilo za privatne namene, se ne glede na dejansko uporabo vozila za privatne namene in ne glede na način, kako je delodajalec pridobil vozilo, v davčno osnovo delojemalca všteva 1,5% nabavne vrednosti vozila mesečno, za vsak začeti koledarski mesec uporabe vozila. V nabavno vrednost vozila se, ne glede na način pridobitve vozila, všteva tudi davek na dodano vrednost. Nabavna vrednost vozila, ki se upošteva pri izračunu davčne osnove, se v drugem letu zniža za 15% in v naslednjih letih do vključno četrtega leta še vsako leto za 15%, v petem letu se zniža še za10% in v naslednjih letih do vključno osmega leta še vsako leto za 10%. V vseh naslednjih letih pa je enaka 10%. Če delojemalec mesečno prevozi manj kot 500 km v privatne namene, se nabavna vrednost, ugotovljena na način, določen v prejšnjem delu sestavka, zmanjša za 50%. Če delodajalec zagotovi gorivoza privatno uporabo vozila, se davčna osnova mesečno poveča za 25%. Plačano gorivo tako predstavlja dodatno ugodnost zaposlenemu, na osnovi katere je treba formulo za izračun bonitete dodatno povečati. Od tako ugotovljene bonitete je treba obračunati dohodnino in obvezne prispevke za socialno varnost.

Prevoz na delo in z dela se obravnava kot privatna uporaba službenega vozila. V kolikor zaposlenemu ni zagotovljeno gorivo za privatno rabo vozila, mu pripadajo tudi povračila stroškov prevoza na delo in iz dela, ki se mu lahko neobdavčeno izplačajo do višine, kot jo določa uredba o davčni obravnavi povračil stroškov in drugih dohodkov iz delovnega razmerja. V kolikor gorivo za službeno vozilo s strani podjetja ni zagotovljeno, mu sicer povračila stroškov v zvezi z delom lahko izplačate, vendar bodo ti obdavčeni tako kot drugi dohodki iz delovnega razmerja.

Davčno priznavanje stroškov uporabe službenega vozila v skladu z Zakonom o davku od dohodkov pravnih oseb

Zakon o davku od dohodkov pravnih oseb (ZDDPO-2) v 30. členu kot davčno nepriznane odhodke navaja stroške, ki se nanašajo na privatno življenje, primeroma za zabavo, oddih, šport in rekreacijo, vključno s pripadajočim davkom na dodano vrednost. Med tovrstne stroške spadajo:

  • stroški, ki se nanašajo na privatno življenje lastnikov oziroma povezanih oseb iz 16. in 17. člena ZDDPO-2, vključno s stroški sredstev v lasti ali najemu zavezanca, ki se nanašajo na privatno življenje teh oseb;
  • stroški, ki se nanašajo na privatno življenje drugih oseb, vključno s stroški sredstev v lasti ali najemu zavezanca, ki se nanašajo na privatno življenje teh oseb, razen stroškov za zagotavljanje bonitet in drugih izplačil v zvezi z zaposlitvijo, če so obdavčena po zakonu, ki ureja dohodnino.

 

Določbe pomenijo, da lahko v primeru, ko gre za zagotavljanje službenega vozila zaposlenemu in se tovrstna ugodnost obdavči kot boniteta v skladu z ZDoh-2, družba vse stroške v povezavi z zagotavljanjem zasebne rabe vozila (seveda le tiste, za katere je bila obračunana boniteta), obravnava kot davčno priznane odhodke v skladu z ZDDPO-2. V kolikor je boniteta obračunana v višini 1,5 odstotka nabavne vrednosti vozila, to posledično pomeni davčno priznavanje stroškov amortizacije vozila oziroma stroškov najema, če je vozilo najeto, stroškov vzdrževanja vozila ter stroškov zavarovanja vozila. V kolikor se ne povišana boniteta za uporabo goriva za privatne namene obračunava, je treba davčno priznavanje stroškov goriva zagotavljati z ustreznimi evidencami o opravljenih službenih poteh. V kolikor je bonitetaobračunana tudi za uporabo goriva, dokazovanje uporabe vozila za davčno priznavanje stroškov goriva seveda ni potrebno. V kolikor je boniteta obračunana v polovični vrednosti (ko se prevozi manj kot 500 km v privatne namene) je treba seveda zagotoviti ustrezne evidence o manj kot 500 prevoženih kilometrih. Seveda je treba ne glede na zapisano za službene poti izdajati potne naloge, saj so ti podlaga za knjiženje stroškov posameznih poti v računovodske evidence.

Luka Godnič, mag. posl. ved